Odvetniška pisarna – Kaj se skriva v imenu?

by , under Pravo

Tudi v Sloveniji imamo nekaj odvetniških pisarn, ki veljajo za precej poznane, če ne že skoraj razvpite. Za to so z najrazličnejšimi odmevnimi primeri poskrbeli njihovi ustanovitelji – odvetniki, katerih priimek se nahaja v imenu odvetniške pisarne, in ki morda resnega dela v njej niti opravljajo ne več. Pisarni so zagotovili dovolj slave, da lahko delo prepustijo drugim, sami pa uživajo v sadovih svojega preteklega dela.

Kako smiselno se je torej zanašati na to, da je določena odvetniška pisarna »dobra«, na podlagi njenega imena?

Pravzaprav je to lahko precej dvorezno. Po eni strani se vsi dobro zavedamo, da odvetniki, ki so v takšni pisarni zaposleni, morda niso prav nič boljši od odvetnikov, ki svoje delo opravljajo v kakšni manj znani in manj prestižni pisarni. Nikjer ne piše, da so bolj iznajdljivi, da imajo na voljo več resursov, in niti slučajno ni najem prestižne odvetniške pisarne zagotovilo, da bomo primer na sodišču dobili.

Po drugi strani pa je ravno tako resnica, da se ljudje odzivamo predvsem na podlagi informacij, ki jih pridobimo iz medijev. In če prejmemo pošto od odvetniške pisarne, ki jo dobro poznamo iz dnevnih novic, se zagotovo odzovemo drugače, kot če bi prejeli pismo »vaškega odvetnika« iz lastnega kraja. Oseba, ki je najela znanega odvetnika ali pisarno, ima tako zagotovo prednost – psihološko prednost.

Ko pride posamezen primer do obravnav na sodišču, pa se ta prednost pogosto izniči. Odvetniki so vsi po vrsti »premeteni« in »prefrigani«, saj je takšna pač narava njihovega dela, a na sodišču se morajo vsi držati enakih pravil in predvsem črke zakona – ne glede na to, kako prestižna odvetniška pisarna stoji za njimi.

Se torej izplača najeti dragega, znanega odvetnika, iz prestižne odvetniške pisarne?

Na to vprašanje je pravzaprav težko odgovoriti. Pogosto se namreč zgodi, da prestižni odvetnik stranki niti malo ne koristi, saj lahko tudi ta vedno izgubi primer – zmaga je namreč odvisna od mnogih dejavnikov, na primer od dokazov, poznavanja samega postopka, poznavanja zakonov in tako naprej, predvsem pa seveda od tega, ali je stranka kriva ali ne. Kljub temu, da je splošno ljudsko prepričanje, da marsikoga, ki se ukvarja z nečednimi posli, znani odvetniki z lahkoto spravijo na prostost, namreč statistika ne govori temu v prid. Če si kriv in za to obstajajo trdni dokazi, ti ne more prav nihče pomagati ubežati roki pravice. In prav je tako. Vsakdo bi moral odgovarjati za svoja dejanja, in znana odvetniška imena pač ne smejo jemati zakona v svoje roke in z njim manipulirati, kakor se jim zazdi.

No, ampak verjetno ste tudi sami že odkrili, kaj se v znanih odvetniških pisarnah pravzaprav dogaja: vsake toliko vzamejo kakšen odmeven in medijsko izredno izpostavljen primer, s katerih ohranjajo svoj renome oziroma hranijo svoj ego ter tudi upravičenost za višje stroške. Preostali čas, ko kamere ne brnijo, pa se tako kot vse ostale odvetniške pisarne ukvarjajo s precej manj razvpitimi, manj zanimivimi in skorajda »dolgočasnimi« pravdami, ki se ukvarjajo z medsosedskimi spori, dediščinami, preživninami, služnostnimi potmi in podobno. To je pravzaprav tisto, kar jim daje kruh.

Leave a Reply